Zmagovalci natečaja dobrih zgodb Tehnofobija ni za ženske: Nagrada

10 mar 2022

Zgodba z naslovom Nagrada in naprej avtorice Katja Rade je na natečaju dobrih zgodb Tehnofobija ni za ženske zasedla 3. mesto po izboru komisije. 

»Končno ga bom srečal v živo,« je navdušeno rekel starejši možakar, ki je v roki držal kozarec šampanjca. Mehurčki v žlahtni tekočini jantarne barve so se naključno tvorili in svojo pot zaključevali na površju, kjer so se živahno spojili z okoliškim zrakom.

»Mislim, da deliva občudovanje,« je uglajeno rekel njegov nekoliko mlajši sogovornik. »Pravzaprav,« je malo pomolčal in pogledal konice svojih zloščenih čevljev, »je bil on razlog, da sem se sploh odločil za študij astrofizike.«

Nezamenljiv zvok je naznanil, da se podelitev, na katero je celotna znanstvena srenja čakala vse leto, začenja. Gostje, večinoma v temnih oblekah in kravatah, redki v spremstvu svojih žena, so se počasi odpravili proti vhodu.

Dvorana je bila nabito polna.

Šepetajoči pogovori so počasi potihnili, luči so ugasnile in podelitev Zoisovih in Puhovih nagrad se je začela.

Mnogi znani obrazi so se zvrstili na odru, zrecitirali pričakovane, dolgočasne in tisočkrat prežvečene govore. O svojih začetkih, o svojih vzornikih. Nekateri so podelitev spremljali s polovičnim navdušenjem, drugi so skoraj odkrito zehali.

Sledil je vrhunec večera. Napovedovalka v elegantni škrlatni obleki in s perfektno naneseno maskaro je po glasbeni točki ponovno stopila pod odrske luči.

»Spoštovani gospodje in njihove dame,« je začela. »Na vrsti je trenutek, ki ste ga nekateri čakali verjetno vso svojo znanstveno kariero.«

Skoraj neopazen nasmešek je še polepšal njen izraz. Diskretno je zamenjala kartico v svojih rokah, s katere sicer ni brala. Po kratkem premoru je nadaljevala.

»Strokovnjak, ki ga poznamo samo po znanstvenih dosežkih, saj svojega življenja ne želi izpostaviti. Ampak danes imamo posebno čast, saj je potrdil svojo prisotnost in s tem tudi razkritje znanstveni srenji, ki ga občuduje že desetletja.«

Pomolčala je.

Zrak je bil naelektren od pričakovanja.

»Drage dame in gospodje,« je nadaljevala z glasom, ki ni mogel prikriti razburjenja. »Dobitnik letošnje Puhove nagrade za življenjsko delo na področju astronomije in astrofizike je človek, ki meje mogočega že desetletja premika v Ameriki. Naj povabim na oder doktorja Vasjo Filipiča!«

Zaslišal se je gromki aplavz.

Iz prve vrste je stopila drobna postava in se začela vzpenjati na oder. Odražala jo je živahna hoja in življenjska energija, ki so jo lahko čutili tudi gledalci v zadnjih vrstah.

Prišla je na oder in se ozrla po občinstvu.

Napovedovalka je bila vidno zmedena.

»Aha. Nismo dobili informacije, da se gospod ne bo mogel udeležiti podelitve. Boste vi v njegovem imenu prevzeli letošnjo nagrado?« je vprašala.

Ženska na odru se je odkašljala.

»Mogoče moja slovenščina po toliko letih v tujini ni več perfektna,« je rekla. »Jaz sem Vasja,« je dodala z odločnim glasom.

Tišina v dvorani je bila tako otipljiva, da bi se slišalo, če bi nekdo malo glasneje zaškrtal z zobmi. Napovedovalka je spreminjala barve. Najprej pobledela se je zdaj spremenila v barvo svoje obleke.

Droben »oh«, ki se je izvil iz pljuč starejšega možaka, bi ostal neopažen, če mu ne bi pritegnilo presenečenje polovice dvorane.

Napovedovalka ni vedela, kako nadaljevati. Ženska jo je spravila iz zadrege, ko je začela ponovno govoriti.

»Vasja osebno. Vidite, prav zato se nikoli nisem želela izpostavljati in situacija današnjega večera je to še dodatno potrdila. Vsi pričakujete, da se bo za zvenečimi dosežki nahajal uglajen osivel profesor s kravato.« Nekoliko je pomolčala, nato pa, kot bi strast do znanosti prelila v svoj govor, nadaljevala.

»Želim si, da bi končno že prešli iz te kamene dobe v obdobje, ko biti sposobna ženska ne bi bilo nenavadno in nepričakovano. Želim si, da bi bil današnji dogodek prelomnica in vzpodbuda vsem mladim znanstvenicam, ki se počutijo, kot da so v senci svojih moških kolegov. Da stopijo v ospredje in pokažejo svoj obraz prej, kot sem ga danes pokazala jaz. Ker je dejstvo, da po sposobnostih ne zaostajamo prav nič. Samo dojemati nas morate začeti kot enakopravne. Znanost je dosti bolj hvaležna in ne diskriminira tako, kot zna samooklicana znanstvena srenja.«

Maloštevilne ženske, ki so bile v dvorani, so druga za drugo vstale in začele glasno ploskati. Nekoliko obotavljivo so se jim nekaj sekund kasneje pridružili tudi moški.